Če se spomnim, kako nebogljene so prišle 4 male, dvotedenske mačice na nek hladen julijski večer. Vse dehidrirane in prezeble, z ušesnimi garjami in zajedavci. Najdene v kartonski škatli, na smetišču poleg doma za ostarele. Malčki še niso bili sposobni ohranjati svoje telesne temperature. Bili so lačni in noči ne bi preživeli, če jih ne bi našla dobra duša.

 

Spomnim se tistega večera, koliko kletvic sem zmogla za človeka, ki jih je pustil na tistem smetišču. V 10 letih aktivnega udejstvovanja v društvih za dobrobit živali sem videla marsikaj in vedela, da je takšno odmetavanje malih mačic ali kužkov nekaterim povsem normalno in nesporno. Najdemo jih ogromno, ker ljudje ne sterilizirajo in kastrirajo svojih živali. Kakorkoli… teh trenutkov se ne spominjam rada. Spominjajo me na brezčutnost nekaterih ljudi, na vse slabo kar ljudje premoremo.

 

Mačice so bile oskrbljene pri veterinarju, a ker društvo AniMa, v okviru katerega pomagam živalim, nima svojih namestitev, smo malčkom ponudili foster dom. Z Zojo sva jih hranili po steklenički z mačjim mlekom in jim masirali trebuščke po vsakem hranjenju. Skrbeli sva, da jim je bilo toplo. Bila sta dva fantka in bili sta dve punčki. Vsi majhni, suhceni, z velikimi očkami, a tako različni.

 

Tiger je bil največji oranžni mucek, ki je bil najbolj samostojen in je najprej osvojil umetnost uporabe mačjega stranišča, Dolfek je bil mali, črnobel gremlin s slabo dlako in slabo prebavo, Mia je bila trobarvna princesa (mimogrede, ste vedeli, da so trikolorke vedno ženskega spola?), vedno pripravljena na cartanje in lumparije, tu pa je bila še Pixie, najšibkejše črno mače, za katerega nikoli nismo vedeli, če bo drug dan še živo.

 

MAČJI RAZBOJNIKI RASTEJO

 

Male kepe so pridno jedle, si opomogle in bile vedno bolj aktivne. Ko so bile dovolj velike in stare, smo začeli zanje iskati odgovorne posvojitelje. Žal je tako, da imajo ljudje na splošno raje oranžne in trobarvne muce, pa smo točno vedeli, da bosta Tiger in Mia prva zapustila dom. Tako je tudi bilo.

 

Z Zojo sva se poigravali z mislijo, da bi enega od njiju obdržali. No, ker eden ni nobeden, sta seveda na koncu ostala oba, Dolfek in Pixie. Poskrbeli smo za kastracijo in sterilizacijo, razbojnika pa sta kljub našemu trudu, da bi ostala notri, hitro začela kazati težnjo po zunanjem svetu.

 

Žal imamo samo še Pixie, Dolfek je neke noči, izginil. Kljub aktivnemu iskanju (drugih ljudi se zelo boji in vemo, da ga nihče ni mogel kar tako odpeljati), ga nismo našli. Še vedno nismo izgubili upanja, še vedno ga iščemo in ga zelo pogrešamo. Želimo, da se naš Dolfek, nekoč, vrne domov.

Črna mačka Pixie 

Leave a Comment