Šefici društva Kosmata banda

Hja, Kosmata banda…… No, tako se je začelo…. Ko smo sprejeli odločitev, da bomo sprejemali v svoj dom druge kužke, sem začutila, da se dogaja nekaj zanimivega. Pia in Karamelca sta bili popolnoma spremenjeni. Njuna pogleda sta bila neverjetno skrivnostna in polna iskric. Glavi sta cel popoldan tiščali skupaj ali nemo strmeli vame in zdelo se mi je, da se nekaj dogaja…

Kaj naj bi to lahko pomenilo… Zaskrbelo me je, da je kaj narobe. Ker svoji dve gospodični zelo dobro poznam, sem vedela, da nekaj naklepata.

Nekega dne uživam na balkonu z ogromnim kozarcem pravkar stisnjene limonade, ko se mi pridruži Zoja. Zoja je moja hčerka, stara je komaj 7 let in celo življenje še ima pred seboj.

Stoji tam, v naročju drži svojo mačko Pixie in si tu in tam s prstom povrta po nosu.

»Mami«, pravi in sede zraven mene. Z roko počasi pogladi mačjo lumpo, ki zadovoljno prede. »Imam skrivnost«.

Jaz jo pogledam, se namrdnem in mimogrede navržem: »Zadnje čase imate vsi skrivnosti pri naši hiši«

»Ne«, pravi ona »Mi imamo skupno skrivnost in potrebujemo te, da nam pomagaš.«

Kako sem lahko pozabila… Vedeti bi morala, da se bosta naši razvajeni princesi najprej obrnili na Zojo. Otrok je, pravi, da popolnoma razume pasji jezik, ki smo ga mi odrasli že pozabili, lahko bi vedela, da je Zoja z vsem na tekočem.

»No, mi boš povedala vašo skrivnost?«

»Bom. Pia in Karamelca sta ustanovili zelo skrivnostno društvo. Imenuje se Kosmata banda.«

»Oh, zanimivo…Kaj pa ta banda počne? Pomiva posodo, lika oblačila in kuha kosilo? Takšne bande sem vedno vesela!«

»Ehh, mami, kužki tega ne znajo… V Kosmato bando bosta sprejemali vse kužke, ki jih boš ti pazila. Opravljali bodo skrivne naloge.«

Prisluhnila sem. Zadeve so me začele zanimati.

Zravnala sem se v stolu in vprašala:

»Kakšne naloge? A misliš, da bodo zbirali skrivne informacije na sprehodih, o drugih živalih in o ljudeh, ki gredo mimo hiše? Telovadili na vrtu in načrtovali, kako Pixie ukrasti priboljške? Misliš, da se bodo spravili tudi na naš hladilnik? Ali atiju ukradli nogavice? A misliš, da me bodo vrteli okrog prsta? «

Zaskrbljeno me pogleda.

»Zoja, ali tudi ti spadaš v to Kosmato bando?«

»Ne, jaz nisem kosmata. Kosmata banda pač potrebuje najino pomoč. Vse moraš objaviti. Bi jaz, pa je preveč.«

»Prav. Ampak…ni to nekakšno zelo skrivno društvo?«

»Hja….Ehh,  bodo pač imeli ne tako zelo skrivno društvo, če drugače ne gre«

In tako se je začelo…

Vsak kuža, ki pride k nam postane skrivni član tega skrivnostnega tajnega društva Kosmata banda. Vanj je celo sprejeta naša mačka! Karkoli počnejo, počnejo z namenom. Ko izgleda da spijo… v resnici ne spijo, ampak načrtujejo ; ko se igrajo, se v resnici sploh ne igrajo, ampak nabirajo kondicijo; ko se obnašajo kot nam všečni psi, počnejo to, da nas zavedejo. Medtem, ko nas kakšen zadržuje, drugi naredijo lumparijo. Kako šele znajo ljubko pogledati, ko vidijo priboljšek….In kako se naredijo neumne, če ne želijo sodelovati… Poznajo in naštudirajo nas v dno duše. Vse bolj se mi dozdeva, da točno vedo, kaj želijo

Večinoma smem prisostvovati, saj sem zadolžena za objavljanje njihovih dogodivščin in njihovih misli.  Kosmata banda daje zelo jasna in stroga navodila. Njihove misli so njihove in če jih podelijo z mano, jih ne smem jih prilagajat tako, da bodo všečne meni, pa čeprav imajo velikokrat opravka z mano. Veste, kako je to težko in nehvaležno delo?

Pred drugimi ljudmi se moram pretvarjati, da so navadni psi, kar je izredno naporno, saj vem, da to niti slučajno niso navadni psi.

Ne glede na to, da so me spustili v svoj svet, največje skrivnosti, verjetno, ostajajo tudi mojim očem skrite. Hja…Kosmata banda…

 

Leave a Comment